Hakuna Matata

Pred kratkim sem naletela na tole sliko, ki je tako zelo resnična:

Ampak ljudje se včasih ne glede na starost postavimo v vlogo petletlena mulca, ki se raje gre otročje igrice, kot pa da bi naredil nekaj zase – nekaj, kar si res želi. In tako prepogosto povsem po nepotrebnem zapletamo naše medsebojne odnose in na sploh svoje življenje, ker je pač toliko bolje komplicirati Marsikdaj zaradi tega mogoče zaščitimo svoj ego, ampak na račun tega tudi marsikaj izgubimo. Kakorkoli, nima ravno nekega globjega smisla, da še naprej nakladam, ker tale slika pove več, kot tisoč besed ampak to res zveni preveč klišejsko). Lahko rečem samo “Keep it simple” in za konec dodam še komad, ki je sicer malo zlajnan, ampak res paše v kontekst

Če si včasih določene stvari dovolj močno želiš, jih v končni fazi tudi dobiš – ne glede na to, v kakšni obliki. Sama sem v zadnjih nekaj dneh fantazirala o lenarjenju na plaži in divjega skakanja v morje takoj, ko bi se mi na telesu prikradle prve kapljice znoja. Žalostno sem spremljana vse apdejte na družabnih omrežjih od raznoraznih hudobnih posameznikov, ki so se med prvomajskimi počitnicami odpravili na morje in svoj vizuali krog prijateljev o tem obveščali s statusi in z bogatim slikovnim materialom. No, danes morda ni bilo tako vroče, sem pa vsekakor tudi jaz prišla do “morja”.

Moja zgodba se namreč začne z vožnjo z mojim rdečkotom proti najbližjemu večjemu mestu, do katerega od svojega doma potrebujem 15 minut. Vreme je super, glasba v avtu še bolj (ni ga čez en konkreten rock in čez tiste neprecenljive trenutke, ko se volan prelevi v bobne ), vožnja je popolnoma normalna, vmes me za sekundo zmoti bitje pred mano, ki ne razume, da tabla za naselje naznanja 50 km/h in ne 20, ampak tudi to se da preživeti. In tako sem se odpeljala delavnemu popoldnevu naproti. Moje delo je res fenomenalno, ker imam najboljšega šefa, najboljše razmere za delo pa še veliko besede imam pri vsem skupaj Poleg tega pa spoznam ogromno ljudi, veze in poznanstva pa so danes tako ali tako vse. Kakorkoli, tudi danes sem spoznala dve fenomenalni dekleti in si izborila prakso v tujini po koncu študija Vse je za nekaj dobro. Ampak, ker se je moje delo sprevrglo v pravo babje druženje, sem se tudi domov vrnila kasneje, kot je bilo pričakovano. In tako sem se nekaj čez sedmo zvečer pripeljala domov, kjer me je čakal bazen, po katerem sem tako dolgo hrepenela. Pa ne bazen v konvencionalnih oblikah, marveč voda, ki je zalila spodnje nadstropje te že tako ali tako prevelike hiše. In ob takih situacijah se pač pokliče vodovodarja Gospod vodovodar je s svojim rdečkom pridivjal tako hitro, kot je le šlo, s skupnimi močmi pa sva kot dve veverici na lovu za lešniki po hiši iskala vse možne stare cunje, vedra in ogromne piskre, s katerimi bi lahko vsaj malo omilila škodo (parket, počivaj v miru!). Po tem, ko sva uspela situacijo rešiti še preden nama je pognala plavalna kožica, se je pogumni vodovodar odpravil iskat vzrok za vse najine tegobe. In tako je odkril počeno cev, iz katere je še vedno pobesnelo odtekala voda. Ko je preveril situacijo mi je naročil, naj hitro skočim v Merkur po … Nekaj, kar še zdaj ne znam izgovoriti Pač en del cevi … Vse se mi odpusti, ker sem ženska! Pri tem je bila samo ena majcena težavica. On me je to prosil 10 minut do osme zvečer. Sem že omenila, koliko minut potrebujem do prvega večjega mesta? 15.

V par sekundah sem se odločila, da to zmorem, pograbila denarnico, mobitel in ključe od avta, ter se pogumno lotila serije “Kako v čim krajšem času prekršiti čim več prometnih predpisov”. Mislim, da sem bila relativno uspešna, saj sva z rdečkotom ceste okupirala s takšno brzino, da se pred Merkurjem nisem znašla po petnajstih minutah, temveč po osmih. Vmes sem uživala še ob romantičnem razgledu na rdeč sončni zahod, ki ga je tu pa tam presekala kakšna strela. Neprecenljivo. In po tem, ko sem parkirala čim bližje vhodu in med olimpijskim tekom tja upala, da je trgovina le še odprta, so me očitno uslišale neke višje sile in mi velikodušno odprle vrata trgovine. In tako sem stala minuto pred osmo (I’m that good ) v popolnoma praznem Merkurju brez, da bi vedela, kaj bi sploh rada. Zatorej sem poklicala vodovodarja, ki je postal tako multifunkcionalen, da je v času moje odsotnosti prevzel še vlogo čistilke, ter ga vprašala, kaj hudiča že kupujem, ker si je takšno besedno zvezo res nemogoče zapomniti. In tako sem drvela po Merkurju, ponavljajoč si tistih par besed imena tistega dela cevi, ki ga hočem kupiti. Ko mi je le uspelo prvi prodajalki razložiti, kaj iščem, me je napodila češ, da je že zaprla računalnik in da ne ve, kje je ta čudežni del cevi. Pa sem vklopila vse svoje čare in pogumno zakorakala do prvega moškega na vidiku, ki je rešil vse moje težave. Ko pa sem dobila v roke tisti drobcen delček cevi, je mojo glavo prešinilo par umazanih kletvic, ker mi res ni bilo všeč, da sem urila svoje schumaherske sposobnosti le za to. Ampak vse je bilo okej, dobila sem svoje, lahko sem šla domov in rešila hišo poplave.

Medtem pa je poplava nastala zunaj. V tistih par minutah, ko sem izvajala lov za zakladom po Merkurju, je namreč zunaj divjala strašna strašna nevihta. In ker so trgovino že zdavnaj zapirali, za stranke ni bilo več prostora. Poklapano sem se odpravila do avta, in čeprav obožujem dež ne razumem, kako me je lahko kombinacija dežnih kapelj in toče v tistih par sekundah hoje do avta premočila do gat. In punca ve, da je res premočena takrat, ko si z rokami stisne joške in iz modrca prikaplja toliko vode, da bi si že lahko skuhala čaj. No, upam, da mi je uspelo relativno uspešno dokazati, da je res divjala konkretna nevihta To pa sem izkusila, ko sem se poskušala iz popolnoma praznega parkirišča prebiti domov. Že po par minutah sem ugotovila, da je ta misija popolnoma neuspešna, ker je deževalo tako intenzivno, da nisem videla niti meter stran od avta. Tako je postal cel podvig že samo to, da sem hotela zapustiti parkirišče. Ker je bilo vse okoli mene belo, sem namreč naredila par krogov in se za las izognila robnikom, preden mi je uspelo priti na glavno cesto Takrat sem se namreč odločila, da se grem do nadaljnjega skrit na bencinsko črpalko, ki je bila čez cesto. No, slaba novica je bila, da očitno nisem bila edina, ki se je tako odločila. In tako sem se z ogromno muko odpravila naprej. Moja naslednja destinacija je bil namreč najbližji supermarket. Čar teh kapitalističnih seks šopov je namreč v tem, da imajo garažne hiše! In kljub temu, da se je najbližji supermarket nahajal le nekaj metrov stran, je bilo hudičevo težko priti do njega, ker je bilo vode po tleh toliko, da se črt itak ni videlo, padalo pa je iz vseh strani tako, da so se še robniki skrili. Ah, spet bo treba k okulistu Kakorkoli, kot nova kandidatka za miss mokre majčke sem uspešno prispela do garažne hiše, čakala ob zvokih svoje glasbe in po parminutnem čakanju vprašala moškega, ki je parkiral poleg mene, če še vedno dežuje. No, glede na to, da je njemu toča celo malo poškodovala avto, sem dobila svoj odgovor. In tako sem sklenila, da se grem malo sprehodit po trgovsem centru, kar je še vedno bolje, kot pa popolnoma moker čakati v že tako ali tako mrzli garažni hiši. Pri tem je nastal samo en majcen problem, ker sem bila tako mokra, da so vse obleke lezle dol z mene. Kavbojke so tako želele opravljati vlogo podplatov, majica pa je komajda vztrajala v objemu modrca, ki ga je želela vztrajno zapustiti. Pa se z modrcem v javnosti nisva bila pripravljena posloviti od nje. Ampak jaz majico razumem, ker mi je verjetno izjemno zamerila, da oblečem belo majico dva dni po tem, ko se na sveže pobarvam z živo rdečo barvo, nato pa se z njo odpravim v naliv. Verjetno mi ni potrebno poudarjati, da je moja bela majica dobila rdeče motive, ampak baje so vzorci zdaj in Svojega zapuščenega vodovodarja/čistilca sem tako poklicala in ga obvestila, da pridem domov takoj, ko bom videla na cesto. In tako sem se po 15ih minutah tudi lahko odpravila oz. odcapljala proti domu. Nebo je bilo popolnoma črno, tu pa tam je udarila kakšna strela, ampak meni je bilo gut, ker je bilo konec najhujšega in sem se s še vedno neimenovanim delom cevi vedno bolj približevala vodovodarjo. Ampak ko človek že misli, da je konec vsega hudega, se pojavi nov izziv: vedno bližje, kot sem bila domu, v vedno večji naliv sem se vozila. No, temu se pa reče presenečenje Ker pa tako ali tako ni bilo nobenega zavetja daleč naokrog (tako je to, če živiš v kakšni zakotni vasici) sem sklenila, da bom kot prava ninja zdržala še teh nekaj metrov in tisti prekleti del cevi dostavila tja, kamor spada. In tako nama je z rdečkotom uspela triatlonska pot domov. V hiši tako ni več poplave, cevi so takšne, kakršne morajo biti, vodovodarju sem se zahvalila s tisto stvarjo, s katero lahko ženska najbolj osreči moškega: s pivom, jaz pa sem se tudi uspela posušiti. In moja majica? Mislim, da bo za vedno ostala zaznamovala s krvavimi ranami. Ampak nekoč se bo zavedla, da jo takšne izkušnje zgolj krepijo.

Nauk zgodbe: Be careful what you wish for.

Po revolucionarni bitki s prvomajskim tigrom lahko en dan kasneje nadaljujem s svojo eksistenco. Sicer bi mi zdajle veliko bolj ustrezalo poležavanje na kakšni plaži in uživanje ob romanci mojega telesa z zadnjimi sončnimi žarki, ampak če sem se kaj naučila v 1. letniku študija je bilo to naslednje: “You can’t always get what you want.” Pa naj bo to uvod za moje današnji blogerski bluz.

Včasih niti ni nujno, da si stvari želiš, pa jih nato dobiš. Včasih namreč sploh ne veš, da po nečem hrepeniš. In to nenadoma dobiš. In potem ugotoviš, kako si točno to potreboval zadnjih nekaj let in po tem na skrivaj hrepenel, čeprav si je tvoja racionalna betica prizadevala tovrstne iracionalne poskuse zatreti. No, absolutno ji je uspelo. Vendar tudi potlačene potrebe in želje ob določenih situacijah privrejo na dan. Včasih potrebujejo samo majhen push. In ta push je v mojem primeru predstavljal on, ki ga niti nisem hotela sprejeti v svoje življenje. Pa sem kasneje ugotovila, da mi nudi točno to, česar nikoli nisem imela, se vztrajno prepričala, da tega pa tako ali tako ne potrebujem, na koncu pa dobila prav to in ugotovila, da ob tem neznansko uživam. In ravno, ko sem se zalotila ob nekih čudnih občutkih ugodja, se je pojavil še en faktor, ki mi je vse to naenkrat vzel. Pa ne bomo žalovali. Lepo je bilo izkusiti to, kar sem drugim nekajkrat zavidala in si na skrivaj želela. Pa čeprav samo za nekaj dni Stvari so bistveno lažje, če imaš v sebi ice queen sindrom in se izogibaš čudni človeški navadi, da se navežeš na druge ljudi. Marsikaj mi je že bilo prikrajšano s tem.

Kot na primer emocionalni izbruhi iz vseh strani v zadnjih nekaj dneh. Ne vem, očitno imajo prazniki res nek čuden vpliv na ljudi. Pričetki zvez, konci zvez, izguba prijateljev … Vsak dan kakšen telefonski klic in stokanje ob pestrem dogajanju. Ampak to vse so stvari, ki spadajo zraven. Sama se zaradi ljudi, ki so iz mojega življenja odšli – bodisi sami, bodisi z mojo pomočjo – na srečo nisem nikoli pretirano obremenjevala. Ker so odšli z razlogom. V zadnjih nekaj dneh sem si ustvarila svoj mali čolniček, s katerim sem odplavala nekam daleč stran v širno morje in uživala v mirnih vodah. Dokler ni prišla nevihta. Včasih pa potrebuješ nekaj podivjanih valov, da ni preveč luštno in da je malo akcije

Skratka, veliko presenečenj zadnjih nekaj dni. Včasih so pozitivna, včasih pa pač negativna. Najhuje pa je, ko človek preseneti samega sebe in ugotovi, da je očitno padel v kremplje nekemu sumljivemu in konfuznemu alter egu, ki je tu samo zato, da dela pizdarije. Ampak velike punce se nikoli ne damo in tudi takšne čudake zbrcamo dol iz svojega čolnička. In brez njega plujemo naprej, novim dogodivščinam naproti. Maja se veselim. Maja bo akcija

In ja, če bo na podlagi tega zapisa veliko interesa za delavnico z naslovom “Kako napisati veliko in povedati nič” bom začela z zbiranjem finančnih sredstev, da jo bom lahko izvedla. Do takrat pa malo drugomajskega razbijanja:

Prazniki so eno krasno obdobje, s katerimi nas na vsake toliko država malo razvaja. Vsaj nekatere. Drugim delavnik tudi takrat s svojim postanim zadahom diha za ovratnik in jih ne spusti iz svojega primeža. In tako se odpravijo v službo. Ali pa služba k njim. Kakorkoli že …

Zanimivo pa je, da so krščansko obarvani prazniki tako zelo opevani, do državnih – ki se vsaj meni osebno zdijo mnogo pomembnejši – pa imamo kar nekakšen mačehevski odnos. Ob božično-novoletnih praznikih namreč med ljudmi prevlada nekakšno kvazi praznično vzdušje, kar naenkrat imajo vsi čas za medsebojne obiske, za skrbno zbiranje maščobnih celic in dodatne kilaže, za poležavanje pred TV-jem in navidezen čas za svoje bližnje. Med velikonočnimi prazniki ni prav nič drugače. Vsak – pa naj bo kristjan ali pa ne – si privošči par dni off, svojo mizo obogati s takšnimi in drugačnimi dobrotami, ko za par minut vžgeš radio pa si tako ali tako tik pred živčnim zlomom, ker po možnosti vedno naletiš na kakšno oddajo o “Kristusovem žrtvovanju”.

Včeraj je bil zopet en dela prost dan, ne vem pa, če ga lahko ravno poimenujem kot praznik. Dan upora proti okupatorju ali Dan osvobodilne fronte je pomemben za slovensko zgodovino, saj je 27. aprila 1941 bila v Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki je pozvala k oboroženemu uporu (verjetno mi ni treba poudarjati, da je šlo za upor proti okupatorju). Pa ne bom se preveč spuščala v to, ker tistim, ki našo zgodovino poznajo, ne bom ponudila ničesar novega, tistim, ki o tem področju nimajo pojma, pa lahko kvečjem ponudim konkretno mero dolgčasa.

Za Slovenijo sta pomembna še Dan državnosti in in Dan samostojnosti. Dan državnosti se praznuje 25. junija, ko naj bi se spomnili dogajanja iz 25. junija 1991, ko je Slovenija uradno postala neodvisna. S tem pranzikom je povezan tudi Dan samostojnosti, ko praznujemo razglasitev rezultata plebiscita iz 26. decembra 1990. ko so volilci izglasovali neodvisnost Slovenije, s tem pa se je tudi začela naša pot k osamosvojitvi.

Problem je pa je v tem, da večine Slovencev (predvsem mlajše generacije) sploh ne zanima zgodovina nastanka naše države in sploh ne vejo, čemu “praznujemo” določene praznike. Za večino teh nekaj dni tako postane zgolj nekaj dela prostih dni, ko se jim zdi lepo, da lahko dan preživijo doma. Nekateri premorejo celo toliko “jajc”, da si na takšne dni pred hišo obesijo slovensko zastavo brez vednosti, čemu so to sploh naredili. Pač zato, ker so to videli po TV-ju in je to očitno kul. In pri tem ne pravim, da bi takšne dni morali obeležiti z ne vem kakšnimi slovesnotmi. Dovolj bi bil že samo kanček patriotizma in zavedanje, kako je naša država sploh nastala. Zavedanje, zakaj se tistih par dni imenuje “državni praznik”  in zakaj smo lahko na tistih par dni doma. Tako pa večina sploh ne pozna teh nekaj datumov, če pa že, jih pa mešajo med sabo. Toliko o narodni zavesti Slovencev

... in vse bo tko kot prej. Baje. Ta vikend mi je zapasalo malo dobrega starega Lovšina in po tem, ko mi je en cel večer histerično postopal po glavi s tem komadom, sem si ga naslednji dan tudi privoščila. In precej paše po tem, ko se na petkov večer voziš po svetu in so po vseh radijskih postajah prenosi “v živo” iz vseh možnih diskačev, kjer se človek kar ne reši Lady Gaga. Mimogrede, ko smo pri Lady Gaga … Ne vem sicer, zakaj, ampak ob misli na njo me je kar naenkrat razburila misel na mesni sir. What’s up with that? Naj bo meso ali pa sir, mesni sir se že sliši ne okusno To je tako kot “vegi hrenovke” ali pa dietna čokolada. Hrenovka naj ostane hrenovka, čokolada bo pa pač redila In ko smo ravno pri čokoladi, že napeto odštevam teh zadnjih nekaj delovnih dni. Sledi namreč fenomenalnih prostih 10 dni, ko bom končno lahko naredila vse stvari, ki bi jih rada že doooolgo, pa je zaradi obveznosti z drugimi – baje prioritetnimi – stvarmi vedno zmanjkalo časa. Spring break na Pagu je zaradi finančnih težav ekipe in nesposobnosti organizatorjev sicer padel v vodo, ampak nič ne de, bom pa do morja in do slinjenja ob mimoidočih žrebcih počakala še kakšen mesec V resnici pa mi nič ne manjka, ker bom tako končno lahko realizirala vse dolgo začrtane želje. Med drugim bi rada spekla ogromno stvari, ker je wishlist s strani sorodnikov in prijateljev že enostavno predolg in se bo počasi treba lotit tort in drobnarij Tako da me ob strogi izolaciji z radiem na glas in z adrenalinom v krvi čaka par prijetnih kulinaričnih podvigov.

Podvig je tudi zgodnje vstajanje. Vsak, ki se je podrobneje sprehodil čez blog ve, da nisem jutranji človek. V zadnjih par dneh pa sem zaradi približajočega se izpita in logike  too much to do, too little time poskušala navaditi svoje telo na malo bolj zgodnje ure. Dejstvo je namreč, da pred deveto ne funkcioniram. Sploh. Na srečo moram samo enkrat – pogojno dvakrat – tedensko vstajati ob 9ih. Ampak pred deveto … No, to je pa en manjši problem In tako se je tudi današnji poskus vstajanja ob 8ih končal bolj klavrno. Budilko sem preslišala. Ne vem sicer, kako, ker je nikoli ne. Mogoče bo pa treba zamenjat ton zvonjenja. Ali pa naštimat drugačno vibro, ker me ta ne gane več Sicer je nekje v zgodnjih jutranjih urah začela moja mala kosmata kepica praskat po vratih, pri čemer je vztrajala tako dolgo, dokler se nisem vstala, sprehodila do vrat in je spustila not in se prelevila v najhujšo vrsto jutranjega zombija, ki je tako hardcore, da se kar takoj vrže nazaj v posteljo. Ampak tistih nekaj sekund, ko sem kazala znake življenja, je dajalo napačno predstavo nekaterim osebkom, ki so bili tako navdušeni nad mojim vstajanjem, da so prihiteli k meni, se usedli na stol in želeli komunicirati z mano. Mission impossible, ker se z mano pač ne da komunicirati pred deveto in tako tudi ta poskus ni šel skozi. Ker pa sem bila tako zelo prepričana, da je ura sigurno okrog 7 zjutraj in da bi bil zločin vstati ob taki uri, mi ni prišlo na kraj pameti, da bi pogledala na uro in sem nadaljevana s svojo romanco s posteljo. Se zgodi …

Kakorkoli, da se vrnem k svojim mini projektom, ki me čakajo v prihodnjih dneh Skratka, ker me je blue screen pred kratkim streznil, si bom lahko končno vzela čas in formatirala svojo mašinco. Sedaj si to lahko privoščim, ker imam končno čas in ker sem se le odločila med linuxi in windowsi. Poleg tega, če si računalnik sformatiraš sam imaš toliko večji luksuz, ker ni poleg tebe nikogar, ki bi te prepričeval, da si stvari nastavi po njihovo. Sama se povsem zadovoljivo spoznam na stvari in vem, kaj hočem imeti in česa ne. Pa bo spet vse delalo tako, kot bo treba In ko končam s to misijo, si bom lahko vzela par urc (v upanju, da se živo srebro prebudi iz kome in se povzpne proti soncu, da bom lahko tudi jaz uživala ob sončnih žarkih) in z visoko naprednim lenoritiom vendarle prebrala Doktrino šoka do konca. Potem me pa še čaka en ples z Ecom. In en dan se moram nujno usesti v avto in se samo odpeljati v Prekmurje. Back to basics. In, kar je najboljše pri vsem skupaj – za nič od tega ne bom potrebovala budilke

In ko sem že ravno nekaj govorila o soncu – lepše vreme prinaša manj oblek in odkrite čevlje. Z odkritimi čevlji pa imam en problem – blazno me motijo čudni prebliski nekaterih žensk, da na dan za balerinke nase navlečejo še nogavice vseh možnih barv, ki potem bodejo v oči tam, kjer naj bi bila koža. Brrrrrrr! Ampak če pustimo to na strani, so prihajajoči dnevi super, ker se končuje april in začenja maj. Maj je en tak fenomenalen mesec. Malo je za delat (vsaj do konca meseca ), študentske organizacije pa tudi postanejo hudo radodarne – celo do te mere, da v okviru Majskih iger na Rožnik povabijo S.A.R.S.. Dejstvo, da se zgoraj omenjena tradicionalna študentska prireditev končuje z Big Foot Mamo, je pa skorajda preveč orgazmično že samo zame. In tudi ljudje se nehajo skrivat za tistimi svojimi dolgočasnimi, po možnosti sterilno belimi stenami, in pokukajo ven. S tem pa se začenjajo pikniki, lenobni popoldnevi na odejah, odrešitev od odvečnih kosov oblek in pa seveda ena fajn predigra za poletje. Ampak toplejše vreme udari tudi v notranje prostore, zaradi česar je fino zračiti. Življenje v pritličju pa ima pri tem en manjši catch, ker z odprtim oknom slišiš vse bedarije iz zunanjega sveta. In po možnosti ti še kak 15letnik uleti k oknu in ti zaželi dober dan. No, vsaj oblečena sem bila In tako sem ravno danes prisluhnila debatam par mulcev, ki so ravno mutirali, v stilu “Sej bi jo zalizou, ampak je nisem hotu, ker mi ful ni lepa pa zih ne bi dala fukat.” Jah prav, pa je ne Včasih takšne opazke iz človeka vsaj zbavijo nasmeh … Včasih pa samo začudenje No, včasih pa tudi človeku zapaše en tak brainstorming, ko samo piše o vsem, kar se mu podi po glavi. Pa naj bo to mesni sir (seriously?), ali pa enostavno testosteron, ki je pri določenih osebkih, ki se potikajo pod mojim oknom ravno butnil ven. Ali pa enostavno vreme. Mimogrede, nisem še našla somišljenika, ampak res obožujem dež. To sicer ni najbolj všeč določenim osebkom, ki se ob nočevnih deževnih nočeh z mano sprehajajo po zakotnih ulicah in norijo za mano, naj že vendar stopim pod dežnik, medtem ko sama že stojim sredi kakšne luže in z njeno vsebino ogrožam vse mimoidoče. Pa tudi dežnik je povsem nepotreben, dokler konkretno ne lije. Najboljši pa so lenobni popoldnevi, ko samo pripnem okno, odgrnem zavese, se skrijem pod rjuhe in opazujem dež in varne razdalje. To je za tiste dni, ko imam že tako ali tako premočene allstarke Večina se sicer razburja, ampak tudi takšno aprilsko vreme mora bit. Ampak, saj bo kmalu maj. Do takrat pa …

Danes je tak dan, da si lahko zopet privoščim par primerkov filmov, ki so me tekom mojega eksperimentiranja s filmom najbolj prevzeli. Vendar tokrat ne bom izpostavljala nekih vrhuncev filmske industrije, temveč tiste bisere, ki so me pritegnili predvsem s svojo zgodbo. Pa začnimo

• The Boat that Rocked

Ker je drugačen od vsega do sedaj videnega. Ker izpostavlja resno problematiko cenzure radia iz tistega časa. Piše se leto 1966 in medtem ko britanski rock’n'roll in pop osvajata svet, lahko mladi Otočani priljubljeno glasbo poslušajo le s pomočjo nezakonite radijske postaje, ki oddaja z ladje na odprtem morju. Tradicionalni poslanci želijo ukiniti tudi ta vir nemoralnosti, toda radijski voditelji  se ne nameravajo vdati. Poleg takrat aktualnega političnega dogajanja pa za lahkotnost zgodbe poskrbi tudi prepletanje osebnih življenj vseh prisotnih na ladji.

• Monster

Charlize Theron si je po mojem mnenju v tem filmu definitivno izborila eno izmed boljših vlog vseh čas, njena igra je bila namreč odlična. Malo me je nervirala pasivna Christina Ricci ob njeni strani, ki ne predstavlja ravno vrhunca Hollywooda, ampak za krajšo lezbično romanco je bila očitno dobra Fenomenalna zgodba je posneta po resničnih dogodkih in v ospredje postavlja Aileen Wuornos, prvo serijsko morilko v Združenih državah. Po tem, ko jo nek moški kruto posili, da v samoobrambi ustreli. Njen krvav feministični pohod pa se s tem šele pričenja …

• Good Bye Lenin

9. novembra 1989 je padel Berlinski zid, ki glavno mesto Nemčije fizično sicer ni več ločeval na zahod in vzhod, ideološka meja pa je kljub temu ostala. To še posebej občuti zagrizena socialistka, ki pred padcem zidu pade v komo. Ko se vendarle prebudi, jo mora njen sin Alex braniti pred vsakim najmanjšim vznemirjenjem. In tako se začne improvizacija Vzhodne Nemčije v njunem domovanju z vsem, kar spada zraven: ustvarjanje “vzhodnih” oddaj, iskanje “vzhodnih” produktov … Vse samo zato, da bi njegova mati še vedno verjela v Leninovo zmago. Super film o razmerah pred in po padcu zidu in o tem, kaj vse je Alex pripravljen storiti zgolj za srce svoje matere.

• Identity

Identity je sicer triler, ki v mojem svetu ni nek priljubljen žanr, kljub temu pa gre za malo bolj poseben film. Deset tujcev, od katerih ima vsak kakšno tajno vlogo, se med nevihto znajde na istem kraju. Sumljivo pa postane, ko se med njimi začenjajo vrstiti smrtne žrtve. Konec filma tudi ni strukturiran preveč šerlokovsko, ampak bolj psihološko. Gledalca tako lahko hitro zmede o tem, kdo bi lahko bil morilec. Vendar je čar nekaterih filmov ravno v tem, da te za trenutek zmedejo in pustijo svoj pečat.

• Elvis

Elvis, itak. En prijeten film za mojo rock’n'roll dušico. In tudi Rhys Meyers svojo vlogo obvlada do potankosti, poleg tega pa je tudi prava paša za oči. Biografije so sicer zelo zanimiva reč, vendar je ta malo drugačna. Film namreč ne prikazuje življenja kralja rocka od rojstva pa do smrti, temveč se začenja pri prvih korakih Elvisa Presleyja v svetu glasbe in se konča prav tam, kjer se mora – na vrhu njegove slave. Kljub temu pa ne izpusti njegovega vstopa v svet mamil, nespoštljiv odnos do žensk in oboževalcev ter depresije. In kljub njegovemu neslavnemu zatonu, ki ga film sicer izpusti, njegova glasba še vedno obstaja. To potrjuje tudi ta film, ki ga spremljajo izvirni posnetki nekaterih Elvisovih odmevnih nastopov.

Pa en prijeten filmsko obarvan vikend

Nekateri verjamejo v boga, drugi v alternativno medicino, spet tretji v duhove. Večina žensk (in vedno več moških) pa verjame v to, da jim bo 30 mililitrov kemije v lepo zapakirani škatlici odvzelo 20 let. Ah, te kreme … Danes obstajajo že kreme za vse komplekse človeštva v zvezi z našim telesom. In tako obstaja krema za telo, krema za obraz, krema za roke, krema za stopala, krema za komolce (tudi jaz sem se začudila, zakaj bi se kdo obremenjeval s tem, da ima na komolcih zgubano kožo), krema proti celulitu, krema za zmanjšanje trebuha, krema za povečanje prsi, krema za nohte, krema proti gubam, krema proti mozoljem, samoporjavitvena krema, krema z bleščicami, celo krema za pospešeno rast trepalnic. Ko mi je slednjo pred kratkim v lekarni poskušala prodati neka promotorka, se mi je skoraj zaletelo in se nisem morala zadržati z vprašanjem “Zakaj bi si kdo mazal trepalnice s kremo?” Ampak očitno je to velik hit.

Ne vem sicer, kdo si je sploh izmislil ta čudež kemije, ampak vsekakor gre za hud biznis. Ljudje se namreč noro bojijo staranja in želijo ta čudaški pojav za vsako ceno preprečiti. No, na tej točki se pojavijo dermatološka in kozmetična podjetja, ki si uredijo kak zmenek ali dva z najboljšimi oglaševalskimi podjetji, ki so za dober denar pripravljeni prodati vse, kar jim je naročeno. In tako se podajo v ne preveč težko misijo prepričevanja ljudi v nadnaravno moč različnih krem, ki vam bodo kar same od sebe čudežno odstranile vse gube iz obraza ali pa vam pobrale ves celulit iz stegen, medtem ko se lahko cele dneve samo prestavljate iz enega dela kavča na drugega v strastnem objemu s pokovko in doživljenjsko zalogo čokolade. Neverjetno, kajne? No, tudi sama promocija poteka prav neverjetno.

Pri svojih rosnih osemnajstih letih (leta so na tem mestu pomembne zaradi tega, ker osemnajstlenice načeloma nimajo nekih smrtno nevarnih problemov s kožo, razne kakšnega mozoljčka tu pa tam) sem v enem izmed večjih trgovskih centrov naletela na neko precej agresivno bitje ženskega spola iz Avona (oz. bolj je ona naletela name). Skratka, v tistih treh minutah, kolikor sem čakala, mi je poskušala prodati svega i svašta. Pa sem ji povedala, da nič ne bom vzela z argumentom, da sploh ne uporabljam krem. In to je bila očitno najbolj  žaljiva opazka, ki jo je ženska prejela v svojem življenju. Ko si je opomogla od prvega šoka in blažjega infarkta, me je zgroženo gledala in zacvilila, da kaj je narobe z mano, da ne uporabljam kreme, da me noben fant ne bo pogledal, če ne bom uporabljala krem in če se sploh zavedam, kakšno kožo bom imela pri tridesetih! Passive agressive much? Po tem, ko sem ji mirno razložila, da dvomim, da se moška populacija človeštva ukvarja s tem, če sploh in kakšno kremo imam na obrazu in da naj razmisli o tem, kako prodaja svoje stvari, pa se je tudi že pojavil moj fant, ki me je imel rad kljub temu, da je obstajala nevarnost, da bom imela pri tridesetih kakšno gubico

Ne znam pojasniti, kaj je tu vzrok in kaj posledica. Od kod se je ljudem sploh pojavila potreba po tem, da zapravijo tudi po 200 €  za 50 mililitrov kreme, ki naj bi jih spremenila v miss sveta. Ali je krivo agresivno oglaševanje vsega, kar nam prodajajo kot pomlajevanje kože ali topljenje maščobnih celic? Ali se ljudje kar sami od sebe bojimo staranja? Kakorkoli že, ko so v igri kreme, je ljudem možno prodati vse. Nihče pa se ne zaveda, da sama krema ne bo rešila njihovih problemov. Gube se ne zgladijo same od sebe, ker dvakrat gor naneseš neko kremo. Številka modrčka se ne bo nobeni povečala, če si bo prsi vsak večer mazala z mešanico kemije. Tudi trepalnice ne bodo nenadno pridobile na centimetrih po uporabi kreme, prav tako pa nikoli ne bo nobena izgledala tako kot ženske iz oglasov za to in ono maskaro, ki nosijo umetne trepalnice. In tudi kilogrami vam ne bodo čudežno izpuhteli, če si boste s kremo vsak dan masirali kritične predele. Da o škodljivih snoveh v industrijsko pridelanih kremah niti ne govorim. Vsem se prodajajo samo izmišljeni pozitivni učinki krem, nihče pa ne omenja parabenov, propilen glikola, fenoksietanola, mineralnega olja itd. Ali res želite imeti na obrazu produkt, ki je nastal z destilacijo nafte in se kasneje nabira v vaših telesnih tkivih? Think again.

Skratka, za lepo kožo res ni potrebno zapraviti pol plače. Poleg tega pa je zelo nezdravo za naše že tako anoreksične denarnice, da nasedamo agresivnim oglaševalskim kampanjam, ki nam prodajajo produkte za telo, ki jih v resnici res ne potrebujemo.

No, v mojem življenju se še vedno ni našel moški, ki bi mi “speljal tla pod nogami” ali kako se že reče, tako da se še vedno zadovoljim z občasnim seksom, kar je zame trenutno čisto dovolj. Ampak stvar se zaplete, ker tega vidika nekateri moški ne delijo z mano. In tako sem naredila ogromno napako in pred kratkim v objemu moškega tudi zaspala. Ko sem bila v zvezi je tudi meni pasalo crkljanje po seksu, ampak zdaj takšne stvari enostavno odpadejo. In ker sem prepozno preprečila incident, sem zjutraj fasala “A sploh veš, kako si lepa, ko se zbudiš?” Joj fant, sumljiv si mi bil že s tistimi počasnimi, romantičnimi poljubi, ki mi niso najbolj pri srcu, potem pa še tole … No, tako fatalnih napak ne delam več in zato je bil potreben svež – pa čeprav v resnici star – veter

Bila sem popolnoma sama na noč, ko bi se mogla učiti za en zares težek kolokvij. Pa se več kot očitno nisem, sploh pa ne po tem, ko sem dobila en provokativen SMS In je prišel. Z njim pa so bile stvari mnogo lažje. Nobenih emocionalnih izpadov, kvečjemu normalen pogovor in moško šopirjenje, ampak iz obeh strani In po konkretni verbalni predigri sva se končno lotila zadeve – tako, kot mi ustreza. Kot smo že ugotovili, mi počasne in romantične procesije namreč niso všeč. In tako sva se med obračanjem še tisti dve urci, kolikor sva spala, veselo lepila drug na drugega. Zjutraj pa sva tudi preživela brez opazk, kako je kdo lep, ko spi – on je prav čas odšel, jaz pa sem se še naprej kot mačka pretegovala po postelji in kasneje relativno uspešno odtavala pod tuš.

Neprespana noč se je sicer konkretno poznala, ko sem prispela na kolokvij (ki sem ga mimogrede opravila – luck must really love me )in se mi je že zalomilu pri klicanju ljudi po imenih. Ampak sem nekako uspela skozi dan in tudi dočakala, da je ura odbila 6 popoldne, ko sem se lahko spustila v divjo romanco s svojo posteljo. In kljub temu, da sem imela baterije skoraj prazne, saj sem bila le na pol budna, pa tudi neko vnetje mišic me je načelo, sem vsaj vedela, da je bila noč res dobra. Predvsem pa brez obveznosti in nepotrebnega izkazovanja čustev z osebo, do katerih ravno ne gojim kakšnih posebej smešnih občutkov.

Smešno je, kako se ljudje transformiramo skozi čas. Na neki točki lahko namreč postanemo čisto drugačni ljudje, kot smo bili včasih. Malo sem se zamislila, ko sta mi prijateljici rekli, da sem postala čustveno otopela. Pa v resnici nisem ravno posebej emocionalno deformirana, saj čustva pokažem, ampak samo ljudem, do katerih dejansko obstajajo kakršnakoli čustva iz moje strani. In nekoč bodo obstajala tudi do priporočljivo visokega črnolasega bitja, ki bo do mene prijezdil na svojem rdečem kolesu in s pivom v košarici My romantic side …

Poleg tega, da obvladam par jezikov, tekoče govorim tudi sarkazem. Obožujem  ga tudi kot začimbo, s katero sem začinila naslov. Moja motivacija namreč ni ravno na vrhuncu, temveč plava v globinah Atlantika, kjer animira plankton. Vsakodnevno upam, da se bo vrnila k meni, pa kar ni in ni za akcijo. In tako že od začetka semestra plavam nekje nad oblaki in ne jebem sistema. In pogosto me kdo opomni, da lepa punca ne sme vulgarno govoriti, ampak kje to piše? Kakorkoli že … Kar ne morem in ne morem se spraviti k stvari. Pa marca sem bila vsaj še pridna v službi, ta mesec me je še to minilo

Pogosto se zalotim, kako kar odplavam in tako se znajdem v situaciji, ko se kar naenkrat zavem, da sanjarim in medtem po možnosti iz avtobusa nezavedno gledam v starčka na postaji, ki mi medtem že navdušeno mežika. Jaz pa samo začudeno pogledam predse in se nasmehnem … Če že komu lepšam dan (zavedno ali nezavedno), bom pač šla do konca Na srečo si potem privoščim en manjši maraton, da si zbistrim glavo, pa je svet takoj lepši. Včeraj sem se naveličala domačega okolja za tovrstne aktivnosti, pa sem svojo veliko kosmato kepico povabila v avto in tako sva se odpravila na lepše ter si privoščila eno fenomenalno 2-urno turco. Jaz sem se počutila precej boljše, on pa je bil precej ubit, kar je bilo po eni strani dobro, ker na poti nazaj vsaj ni izvajal ninja akcij v avtu. Ni mu namreč najbolj jasno, da je praktično nemogoče voziti z nemškim ovčarjem v naročju

No evo, spet sem kar nekam zaplavala. Rada bi povedala, da imam tako zelo veliko stvari za narediti, pa kar ne najdem motivacije zanje. Nimam problema v stilu “so much to do, so little time”, saj je čas v tem primeru moj prijatelj. Samo spravim se ne. Ampak glede na to, kaj me čaka v naslednjih dveh tednih, se bo počasi treba spraviti k sebi. In glede na to, da je pred mano popolnoma nov delovni teden, ko se je TREBA vzeti v roke, se ga bom lotila z optimizmom in premagala vse ovire (bla, bla, bla). Sounds cheesy Na faxu se nekje v tem času namreč začnejo oddaje raznih izdelkov in kolokviji, v službi se je ta mesec malo umirilo, ampak hej, saj bo kmalu natempiran maj, so me pa prvič izven službe povabili fotografirat nek koncert, kar je tudi prijetna osvežitev

No, v bistvu še pri tem zapisu nisem popolnoma pri stvari, ker se je dogajanje v moji glavi prestavilo na tipkovnico. Kar skačem od ene stvari k drugi. Kljub temu pa paše včasih pojamrat, pa čeprav na blogu, ter si vizualizirat boljši jutri - ali pa vsaj naslednja dva tedna. Saj pravim, pomlad me daje, to je jasno vsakemu človeku, ki preživi pet minut v moji družbi. Ampak v končni fazi to ni čisto nič slabega

Motivation such an aggravation, accusations don’t know how to take them. Inspiration’s getting hard to fake it. Concentration’s never hard to break it. Situation never what you want it to be.

Včasih mi kdo od prijateljev reče, da sem rock’n'roll. Seveda se to v različnih situacijah nanaša na različne stvari Ampak pogosto se tudi na glasbo. Mogoče se včasih zalotim pri sanjarjenju, zakaj se nisem rodila pred mnogo leti, v zlati dobi rock’n'rolla. Ampak v končni fazi mi ni hudega, ker pesmi še vedno obstajajo. Mogoče pogrešam samo duh tistega časa. V končni fazi pa mi tudi ni hudega, ker popolnoma uživam v duhu tega časa in nima smisla preganjati duhove iz preteklosti.

Kljub temu, da danes na glasbeni sceni prevladujejo neki hibridni elektronski ritmi, v katerih je ena podlaga dobra za kakršenkol komad, pa nekateri ta nadležni “tuc tuc tuc” izkoristijo sebi v prid in nanj navlečejo eno tako seksi in kvalitetno preobleko. In v tem primeru vam predstavljam … tararara-taraaaa … The Baseballs! Zasedba treh postavnih dečkov (arrrrrrr!) iz Berlina se je združila leta 2007 z namenom ustvarjati rock’n'roll, ki bi bil na eni strani pristen, na drugi strani pa nekaj posebnega. Sven Budja, Rüdiger Brans in Sebastian Raetzel so se namreč nekega lepega poletnega dne dobili na pivu in bili popolnoma zgroženi nad aktualno glasbeno sceno. Ker so bili vsi ljubitelji rock’n'rolla in glasbe nasploh, so nadležne računalniško pridelane ritme poslali v tri krasne, si pljunili v roke in se odločili, da bodo sami ustvarili nekaj fenomenalnega. No, v resnici ne vem, kako so se združili, ampak rada si predstavljam, da je zgodba potekala nekako takole

Kakorkoli že, dve leti kasneje so izdali svoj prvi album z naslovom Strike!, s katerim so prevzeli mlado in staro po vsem svetu. Seveda so najbolj priljubljeni v Nemčiji, vendar jim tudi v drugih evropskih državah ne manjka oboževalcev oboževalk. Človeštvo so najprej prepričali s komadom, ki ga vsi že konkretno sovražimo, ampak pri njih nekako deluje. Rihanni so namreč prevzeli Umbrello in iz nje naredili nekaj svojevrstnega. You can stand under my umbrella … Ampak svojega projekta se niso lotili kar tako na pol, saj so tudi spoti posneti v duhu tistega časa. Da o koreografiji niti ne govorim – mjaaaaau …

No, pa preden me preveč odnese … Priredba Umbrelle jim je dala novega zagona, tako da so se lotili še Katy Perry, ki je malo pred tem izdala svoj zelo nadležen “hit” Hot’n'Cold. Še en odlično posnet spot in 1 : 0 za The Baseballs. No, iskreno povedano, tukaj bi verjetno vsak dobil eno točko, ker Katy res res res res res ne maram, ampak nima veze. Imamo ultimativne zmagovalce Ker je takrat po MTV-ju male deklice strašil tudi 50 Cent so se dečki iz Berlina odločili, da niti rap ne more ubežati ritmom rock’n'rolla. Tako so vzeli njegov Candy Shop in besedilo nališpali s popolnoma drugačnimi ritmi. Pa še spot je tako za fante, kot tudi za punce I’ll take you to the candy shop, I’ll let you lick the lollipop …

Seveda pa niso pozabili na zvezdo komercialne glasbe – Lady Gaga. Od nje so si sicer izposodili kar nekaj komadov, ampak jaz sem se odločila, da bo imel čast objave Poker Face, ker spot ponuja en tak lep miks več komadov. Jaz se itak topim ob Jungle drum No, pa da ne pozabim še na svojega osebnega favorita … Nimam sicer pojma, kdo je originalni izvajalec, nek DJ pač. Mi je pa zelo všeč besedilo, ker je zelo koristno, ko greš ven Govorim namreč o Hello.

No, na tej točki bom tudi počasi zaključila z nemškimi žrebci. Sama sem nanje naletela slabo leto nazaj, ko je nekdanja sostanovalka histerično raziskovala po YouTubu, ko je iskala neznano kaj, in je popolnoma po nesreči naletela nanje. Sama je hotela hladnokrvno naprej, jaz pa sem že začela kričat iz sosednje sobe, da naj pusti komad In tako so postali del moje vsakdana. Mogoče komu niso všeč, ampak meni so. So dobri, so nekaj posebnega, so seksi … So enostavno The Baseballs