Hakuna Matata

Redka vrsta na robu ekstinkcije, ampak še vedno obstaja: kavalir ali gentleman. Danes je družba že tako nasičena egocentričnih moških, ki jih skozi njihovo mišično maso še komaj vidiš ali t. i. geekov, ki otrpnejo ob vsakršnem kontaktu z osebo nasprotnega spola ali pa nedefiniranih osebkov moškega spola, ki v kopalnici preživijo več časa od povprečne ženske, da je skozi vse te hibridne vrste skorajda že nemogoče odkriti kakšnega kavalirja. Ampak drage dame, naj vas potolažim – še vedno obstajajo!

Moški, ki ti kar tako odpre vrata. Ti ponudi svoj plašč, ko meni, da ti je hladno. Ti primakne stol, preden sedeš. Moški, ki ti vzame prtljago, pa čeprav si jo fizično povsem sposobna nositi sama.

Sama sem še vedno izjemno pozitivno presenečena, ko naletim na kakšnega kavalirja, pa čeprav le za kratek čas. V času svojega rednega transportiranja z vlakom se je namreč (čeprav redko, ampak se je!) našel kdo, ki je izstopil na vlak pred mano, nato pa je vzel še moj kovček (to je bil trenutek težkih psihičnih priprav v moji glavi, ker se je pesimist v meni že pripravljal na divji tek za lopovom, ki bo sunil moj kovček), ga postavil na tla in počakal, da sem še jaz izstopila. Navdušena nad spletom okoliščin sem seveda bila tik pred tem, da spremenim svoje agregatno stanje sem z ogromno dozo cukra v glaso izustila “Najlepša hvaaaaala” in tako sva nadaljevala vsak svojo življenjsko pot. Nekoč pa sem naletela na tako izjemno vrsto gentlemana, da je po ceremoniji s kovčkom še meni ponudil roko in me pospremil z vlaka.

Iz meni neznanih razlogov se vloga spolov očitno res spreminja, pri tem pa tudi moški razvijajo neke sumljive podzvrsti, kjer pravi moški več kot očitno izumira. Ampak, kot sem rekla, še vedno obstaja, tako da drage dame, prosim cenite tiste redke trenutke v življenju, ko naletite na takšne Čeprav tudi sama skozi celo svoje življenje hodim našopirjeno z dvignjeno glavo v stilu “saj znam sama” sem še vedno vesela, ko naletim na moškega, ki mi obleče jakno (pa čeprav večina moških jakne raje slači), ki mi odpre vrata, ko se vsa zasopihana s kovčki ali potovalko prebijam po stopnicah ali pa se mi enostavno le prijazno nasmehne. In nato se tudi jaz prijazno nasmehnem nazaj in se zahvalim.

Nauk zgodbe: ne bojte se biti kavalir. And remember: Being a gentleman doesn’t make you a pussy. It gets you a pussy.

Objavljeno dne 5.07.2012 ob 19:13 in zapisano pod Ljudje, Malo za zabavo. Tagano kavalir, kovček, moški, pomoč, vljudnost. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Komentirajte, ali pa pustite trackback s svoje strani.