Hakuna Matata

Spodobi se, da na današnji dan napišem kaj o Elvisu. Danes namreč mineva 35 let, odkar nas je zaradi srčnega napada zapustil kralj rock’n'rolla. Ni bil samo glasbena ikona, temveč tudi kulturna. S svojim žametnim glasom in edinstvenimi gibi je obnorel večino ženske populacije. Vse pa se je začelo z dnem, ko si je mali Elvis pri enajstih letih zaželel kolo, ki pa je bilo prevelik finančni zalogaj za njegova starša, ki sta mu raje kupila kitaro. S svojim na novo pridobljenim glasbenim znanjem je kasneje začel flirtati z lokalno produkcijsko hišo, nadaljevanje zgodbe pa poznamo vsi.

Elvis je bil in vedno bo šarmer. S svojo odlično glasbo tako še vedno zleze pod kožo predstavnikom različnim generacijam. Izjema ni niti moja generacija, ki sicer ni živela v času njegovega glasbenega (in tudi filmskega) ustvarjanja, nam pa kapitalizem in kulturna potrošnja omogočata, da lahko v njegovi glasbi uživamo tudi mi. Izjema nisem niti sama. Nekoč sem med brskanjem med maminimi ploščami naletela tudi na njegovo. In takoj, ko sem ploščo položila na sodobnejšo verzijo gramofona, je skozi moje prste spolzel njegov žametni glas in povzročil pravo glasbeno ekstazo v mojem telesu. In tako sem izbočila zadnjico, zagrabila prvo stvar, ki vsaj približno spominja na mikrofon, poskusila ujeti vsaj delček njegove čutnosti (vsaj na začetku kariere) in začela tudi sama popevati njegove uspešnice. Danes sicer nimam več otroških fantazij o iluziji pevke in tudi ne sanjarim več o duetu z Elvisom, kljub temu pa je v meni še vedno rock’n'roll in v avtu CD-ji, s pomočjo katerih vabim poglede mimoidočih, ko med vožnjo izvajam energičen nastop “You ain’t nothing but a hound dog.”

Z osebo, kakršna je bil Elvis, verjetno ne bi veliko ljudi preživljalo svojega prostega časa. Tako kot veliko odmevnih imen v glasbenem svetu je tudi on podlegel svojemu ekstremnemu načinu življenja. Vendar nam takšne kulturne ikone, ne glede na njihov življenjski slog in osebnostne značilnosti, zlezelo pod kožo zaradi svoje energije in glasbe. In Elvis vsi absolutno obožujemo prav zaradi tega. Ustvarjal je kvalitetno glasbo in zapustil svojim oboževalcem bogato dediščino. Poleg tega pa je imel tudi cvetočo filmsko kariero, in ne samo to … Tudi kasneje so drugi ustvarjali filme o njemu. The legend you know … The story you don’t.

In kot po navadi, je pri tovrstnih zapisih škoda izgubljati besede, naj glasba govori zase. Elvisu v spomin.

Objavljeno dne 16.08.2012 ob 20:04 in zapisano pod Glasbeni premor. Tagano elvis, elvis presley, Glasbeni premor, kitara, rock'n'roll. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Komentirajte, ali pa pustite trackback s svoje strani.